Reka Krupa prihaja na površje sredi severnega dela belokranjskega ravnika v močnih kraških izvirih izpod 30 m visoke, značilno tektonsko prelomljene skalne stene. Po vodnatosti je izvir Krupe največji v Beli krajini: absolutni minimalni pretok je okoli 400 l/s, povprečni minimalni pa okoli 1000 l/s. Večina ostalih izvirov ima pretok le do 50 l/s, izjema je le zajeti izvir Dobličice s pretokom 150 l/s. Krupa je v kraški ravnik vrezala izrazito, mestoma kanjonsko strugo. Po 2,5 km toka se izliva v reko Lahinjo. Višinska razlika med izvirom Krupe in izlivom je 6 m, kar je nekoč omogočalo delovanje štirih mlinov in dveh žag.
Območje ob reki je bilo poseljeno že v prazgodovini, o čemer pričajo edina znana paleolitska jamska postaja v Beli krajini
Judovska hiša in najdbe iz
prazgodovinskega naselja Moverna vas. V srednjem veku je imel izredno pomembno gospodarsko vlogo za Belo krajino
grad Krupa na desnem bregu reke. Dober kilometer od izvira je znamenita
baročna cerkev Svete Trojice na Vinjem Vrhu, pred izlivom Krupe v Lahinjo pa stoji nekdanja romarska
cerkev žalostne Matere božje v Kloštru.
Do leta 1983 je izvir Krupe predstavljal edini primerni vir za regionalno zajetje. Zaradi povečanih vsebnosti polikloliranih bifenilov (PCB) v vodi in sedimentu do zajetja ni prišlo. Novejše hidrogeološke raziskave pa že nakazujejo možno uporabo globljih podzemeljskih kraških voda zaledja Krupe. Ugotavljamo, da se je ekološka obremenitev okolja s PCB zelo zmanjšala, saj Krupa izplavlja iz podzemlja vedno manj onesnaženega sedimenta. Zadnje raziskave zraka nad gladino reke Krupe prav tako kažejo, da je ta zaradi izhlapevanja tudi 5 do 10-krat manj obremenjena, kot je bila pred desetimi leti, kar je celo 100-krat manj, kot je bilo onesnaženje zraka v občini pred izvedenimi sanacijskimi ukrepi.
Reka Krupa z varovanim območjem je bila leta 1997 razglašena za naravni spomenik. HIDROGEOLOGIJA ZALEDJA REKE KRUPE Zaledje Krupe predstavlja obrobje visokih dinarskih hrbtov Kočevskega Roga, Radohe in celo Gorjancev ter plitvi kras s kraškim ravnikom in vrtačastim površjem. V zaledju je več kraških ponikalnic: Bajer v Rožnem Dolu, Rečica pri Vrčicah, Ponikve pod Mirno goro in Reka na Gorjancih. Njihove podzemeljske povezave s Krupo so bile dokazane s sledilnimi poskusi s pomočjo barvanja. Na površju pobočja Gorjancev prevladuje neenakomerno prepusten zgornje kredni fliš. V zahodnem delu zaledja si je voda utrla pot v globino ob topliškem in žužemberškem prelomu in na stiku triasnega dolomita z bolj zakraselim apnencem kredne starosti.
Izvir Krupe je edino znano nahajališče jamske školjke
Congeria jalzici v Sloveniji, tu pa so še druge endemne vrste jamskih polžev ter največji jamski vretenčar
človeška ribica (Proteus anguinus).
Izvir in okolica Krupe predstavljata izjemno naravno in kulturno dediščino semiške občine in Bele krajine. Razglasitev naravnega spomenika in njegovo aktivno varovanje predstavljata tudi nove razvojne priložnosti prebivalcev, saj ima območje ob reki že danes pomemben vzgojno-izobraževalni, turistični in rekreacijski pomen. Vir: Zgibanka Naravni spomenik Reka Krupa (besedilo: Mira Ivanovič, Dušan Plut, Svetozar Polič)
