zgodovinski sprehod
pripravila: Rozi Mohar, prof.
Ozemlje Bele krajine je bilo že v prazgodovini dokaj gosto poseljeno, vendar v vrsti krajev s prazgodovinskimi prebivalci ni najti Semiča. Zato pa je znanih več krajev v njegovi bližini. V prazgodovini je bila poseljena kraška jama Judovska hiša na levem bregu Krupe.V Moverni vasi so odkrili ostanke neutrjene naselbine iz mlajše kamene in bakrene dobe.
Od prvega tisočletja pred našim štetjem so okoli Semiča živeli Iliri in morda tudi Kelti, ki so jim v zatonu zadnjega stoletja sledili Rimljani. Takrat je bilo tu že živahnejše življenje predvsem zaradi rimske ceste (VICINALNA: Soteska–Gaber–Semič–Jugorje). Takratno življenje je pustilo sledove v Mitreju na Rožancu, na Otovcu, v Moverni vasi, Judovski hiši, na Vinjem Vrhu in Štrekljevcu.
Stari Slovani so se proti koncu 6. stoletja ustavili tudi v Beli krajini, kdaj so se naselili pod današnjo Semiško goro, pa verjetno ne bomo nikoli izvedeli.
Za šalo pravijo drugi Belokranjci Semičanom ŠOKCI. V Vojni krajini je pomenil “šokec” rimokatoličana. Verjetno so dali Semičanom ta naziv pravoslavni uskoki, ker se Semičani niso dosti mešali z ljudmi druge krvi in vere, ampak so ostali od nekdaj čisti Slovenci in rimokatoličani (J. Trdina: Izbrani spisi, Izprehod v Belo Krajino, Lj. 1912).
Krajevno ime Semič prvič zasledimo v začetku 13. stoletja, ko je bil gospodar Bele krajine Henrik Adeški, sama cerkev sv. Štefana pa se prvič omenja v listini oglejskega patriarha leta 1228; prafara iz leta 1338 je bila v lasti nemškega viteškega reda (1268 Spanheimi prepustijo Križnikom svoje župnije).
Semič je dobil ime po gradu, ki je stal pod vrhom hriba Semeniča. Lastniki so bili gospodje Semeniči. Grad, ki naj bi bil sezidan že v 12. stoletju, so leta 1547 porušili Turki, zato so se pl. Semeniči preselili na grad Smuk (Smuckh).
V okolici Semiča so stali še trije gradovi:
- grad Krupa (Krupp), ki je bil največji, je stal verjetno že v 13. stoletju in je bil leta 1942 požgan,
- dvorec Siemitsch (Vajdov), prvotno pristava gradu Smuk, kasneje pa samostojna gospoščina (leta 1943 je bil požgan),
- dvorec Podturn, Turn, Pungrt ali Sternišev dvorec (Sternisenhoff) so leta 1902 podrli in se je ohranil le graščinski kozolec. V tem gradiču je za časa lastnika Kuralta kot novomeški gimnazijec učiteljeval pesnik Simon Jenko in mu je bila domača hči Leopoldina mladostni ideal.
V 14. stoletju so grofje Ortenburžani na obronke roškega pogorja naselili Kočevarje, ki so tu prebivali več kot šeststo let in vsestransko vplivali tudi na razvoj Semiča. O tem pričajo opuščene kočevarske vasi, zidanice na Semiški gori, ostanki pokopališč na Planini in Blatniku, ostanki cerkva črmošnjiške in planinske fare itd.
V 15. in 16. stoletju je tudi Semič občutil grozote turških napadov. Posebno hud napad na Semič je bil leta 1547, ko so Turki opustošili vso Belo krajino in odpeljali v suženjstvo več sto ljudi. Da bi se obvarovali, so Semičani okoli farne cerkve v Semiču in okoli podružnične cerkve sv. Florjana na Krvavčjem Vrhu zgradili protiturški tabor. Za obrambo sta bila zgrajena še dva protiturška tabora: Stari Tabor in Novi Tabor v bližini vpadnice Črnomelj–Novo mesto.
V prvi polovici 16. stoletja je Semič zajela reformacija. Eden izmed prvih protestantov je bil župnik Nikolaj Tuskanič; leta 1585 je zgradil Žiga Semeniški ob gradu Semenič protestantsko kapelo. V začetku 17. stoletja so tudi Semič pretresali verski boji protireformacije.
Po zlomu protestantizma v semiški fari se je razmahnila gradnja cerkva – v 17. stoletju so jih zgradili kar osem. Najbolj znana je cerkev sv. Trojice na Vinjem Vrhu, zgrajena leta 1647. Najstarejša podružnična cerkev je cerkev sv. Primoža in Feliciana na Gabru; v svojem seznamu iz leta 1334 jo Ivan naddiakon Gorički omenja skupaj s cerkvijo sv. Marije Magdalene v Rožnem Dolu. V poročilu črnomaljskega župnika Heldta iz leta 1526 so omenjene cerkve: Marijina v Črmošnjicah, sv. Jožefa v Kotu, sv. Nikolaja na Gradniku in sv. Katarine na Brezovi Rebri. Sezidane so bile že pred tem, saj se cerkev Marijinega vnebovzetja omenja že pred prihodom Kočevarjev.
Župnija Semič je upravljala s petnajstimi cerkvami, župnija Črmošnjice z osmimi (leta 2009 bo praznovala 500-letnico delovanja) in župnija Planina s šestimi cerkvami.
Tudi naslednja desetletja niso prinesla miru. Vrstili so se vpadi manjših turških enot in uskokov. Leta 1646 je bila v Semiču kolera, zato so pokopališče premestili na Sela in sezidali cerkev sv. Duha. Iz tega obdobja sta ohranjeni kužni znamenji pri Trati in na Planini.
V 18. in na začetku 19. stoletja so Semič vznemirjali hajduki. Najhuje so ga izropali leta 1720 in 1723. Manj pretresov je prinesla francoska okupacija (1809–1813), ko je bil Semič, sicer s svojim županom, vključen v metliški kanton.
O upornem duhu prebivalcev pod Semiško goro v revolucionarnem letu 1848 so pisale tudi Bleiweisove Novice. Kmečki upor proti Kuraltom, lastnikom gradu na Smuku, je bil namreč eden zadnjih na Slovenskem.
Šola je bila v Semiču prav gotovo že v začetku 18. stoletja. 1774. leta je bila ustanovljena trivialna šola. 1838. je bilo zgrajeno šolsko poslopje, 1856. je kraj dobil prvega učitelja Franca Kendo. Leta 1878 so za otroke iz oddaljenih naselij in za manj nadarjene odprli “pripravšnico”. Leta 1878, v času šolskega nadzornika in predsednika šolskega sveta graščaka Podturna Edvarda Kuralta, je Semič dobil Kmetijsko nadaljevalno šolo.
Ljudsko prosvetno in narodno življenje se je razgibalo z ustanovitvijo narodne čitalnice 1. maja 1882. K vsestranskemu razvoju kraja je več kot tri desetletja veliko prispeval dekan Anton Aleš, doma iz Mengša, ki ga je večkrat obiskal tudi pisatelj Janez Trdina.
Leta 1873 je kraj s pomočjo Kmetijske družbe dobil velik občinski vodnjak z ročno črpalko. Že od leta 1872 se omenja delovanje godbe na pihala. 20. oktobra 1894 je bila ustanovljena prostovoljna požarna bramba. 27. junija 1898 so odprli prvi vodovod, ki ga je v tistem času imela le malo katera slovenska vas (na odprtje spominja obelisk – kamnita piramida na Blatniku). Leta 1899 so ustanovili Hranilnico in posojevalnico. Čitalnica in gasilsko društvo sta pripravila po več gledaliških predstav na leto.
Leta 1903 je Semič dobil farno knjižnico, 1911. pa je bilo ustanovljeno telovadno društvo Sokol. Istočasno je že delovalo tudi klerikalno usmerjeno Izobraževalno društvo (od začetka 1914 je imelo svojo godbo, 18. avgusta 1900 je bila ustanovljena Marijina družba, 30. septembra 1901 Mladeniška Marijina družba, nato telovadno društvo Orel).
25. maja 1914 je iz Novega mesta v Belo krajino stekla železniška proga z dva kilometra dolgim predorom.
Prvo svetovno vojno so težko občutili tudi semiški fantje in možje, kmetje pa so morali oddajati hrano in živino. Po novi progi je vozilo včasih dnevno tudi po štirideset “vojaških vlakov”.
Po vojni se je pričelo precej graditi: nova šola – 1931, župnišče – decembra 1938, prosvetni dom – konec 20-ih let, sokolski dom – 1936, gasilski dom – 22. avgusta 1937, s čimer se takrat ni mogel pohvaliti noben kraj v Beli krajini. Decembra 1934 je bila ustanovljena Gospodinjska nadaljevalna šola.
Semič je bil z Belo krajino aprila 1941 vključen v italijansko okupacijsko področje, to je Ljubljansko pokrajino. Italijani so prišli v Semič 26. aprila 1941. Odporniško gibanje se je začelo kmalu in 30. oktobra 1941 so na Smuku ustanovili Prvo belokranjsko četo, že 28. oktobra 1941 pa Semiško četo (na ta dan praznujemo občinski praznik), ki je 2. novembra 1941 na Gornjih Lazah doživela tragedijo.
Po kapitulaciji Italije so se v Semiču namestili partizani. V osnovni šoli je bila podoficirska šola VII. korpusa. V Dergančevi hiši je 1944 vadilo Slovensko narodno gledališče; tu pa je bil tudi sedež glavnega odbora RK Slovenije. V hiši Leopolda Bukovca je bil od 1944 do maja 1945 zbirni center za ranjence in ameriške pilote. V Brunskoletovi hiši je deloval javni tožilec Vito Kraigher. Na Planini je bil 1944 ustanovljen Invalidski pevski zbor; v Črmošnjicah, Starih Žagah, Sredgori … so delovale različne delavnice; na področju občine Semič so bile evakuacijske baze in bolnišnice: Topolovec na Črešnjevcu, Zgornji Hrastnik …; svoje delovno zatočišče so pri nas našli Bojan Adamič, Božidar Jakac (Muzej novejše zgodovine hrani njegove številne fotografije, nastale v Beli krajini), Matej Bor …
Po vojni sta se pričeli obnova in izgradnja kraja, ki je v naslednjih desetletjih ponovno vsestransko zaživel predvsem z razvojem tovarne Iskre (1. april 1951). Leta 1952 je bilo ustanovljeno mizarsko podjetje, 15. septembra 1946 lovsko društvo, aprila 1952 so se krajevni ljudski odbori združili v občino, julija 1954 so obnovili planinski dom na Mirni gori (1942 so ga požgali Italijani), 1. januarja 1956 je bila odprta zdravstvena postaja. Konec leta 1958 je bila ukinjena semiška občina in vključena v Občino Črnomelj. 1960 so odprli novo zdravstveno postajo v Dergančevi hiši in istega leta obnovili “Semiško ohcet”.
Leta 1961 je Semič dobil novo železniško postajo.
Semič doživlja nov polet v razvoju, odkar je leta 1995 zopet postal samostojna občina. Zadnja leta se občina razvija tako, kot se je koncem 19. stoletja.
IZ SEMIČA IN OKOLICE SO DOMA ZNANI SLOVENCI:
- Adam KRABATH (Semič, 1711–1754), duhovnik in gospodarstvenik
- Janez STARIHA (Sadinja vas, 1845–1915), duhovnik in škof v ZDA
- Davorin JUDNIČ (Semič, 1860–1922), fizik in matematik
- Martin KONDA (Osojnik, 1872–1922), v ZDA izdajal list Glas svobode, založnik
- Franc DERGANC (Semič, 1877–1939), doktor medicine, publicist
- Jakob KONDA (Gradnik, 1880–1970), doktor prava, sodnik Vrhovnega sodišča Slovenije
- Janko LAVRIN (Krupa, 1887–1986), slovstveni zgodovinar, esejist, prevajalec
- Lojze GOLOBIČ (Štrekljevec, 1902–1934), profesor, pripovednik, knjižni recenzent
- Anton OVEN (Stranska vas, 1905–1942), profesor slavist in avtor Mrtve straže in Slovenske nacionalne knjižnice
- Ivan SIMONIČ (Vinji Vrh, 1905–1979), zemljepisec, zgodovinar, leksikograf, napisal samostojno delo Špeharska dolina in grad Poljane ob Kolpi
- Anton LAVRIN (Vinji Vrh, 1908–1965), skladatelj
- Radko POLIČ (Rožni Dol, 1919–1988), publicist, muzealec
- France PAPEŽ (Kot pri Semiču, 1924–1996), pesnik, pisatelj, esejist, urednik, prevajalec, slikar
- Lojze KRAKAR (Semič, 1926–1995), slavist, pesnik, prevajalec
- Tonček PLUT (Mladica, 1908-2001), ljudski pevec in godec na bršljanov list
- Tinca STEGOVEC (Planina, 1927), akademska slikarka, grafičarka
- Mihaela NOVAK (1930), gledališka igralka
- Metoda ZORIČ (1944), gledališka igralka
- Marija RUS (1949), slikarka
- Dušan PLUT (1950), doktor geografskih znanosti in docent
- Boža KRAKAR VOGEL, docent doktor slavist (profesor)
__________________________________________________________________________
VIRI IN LITERATURA:
Arhiv Belokranjskega muzeja
J. Dular: Semič v Beli krajini, 1971
J. Dular: Bela krajina in njeni ljudje
M. Ferenc: Izgubljena dediščina kočevskih Nemcev
I. Jakič: Gradovi na Slovenskem, 1995
D. Kos: Bela krajina v poznem srednjem veku, 1987
Krajevni leksikon Slovenije, 1937, 1971, 2002
J. Trdina: Izprehod v Belo krajino, 1912
Vodnik po Dolenjski in Beli krajini
Šolska kronika OŠ Belokranjskega odreda Semič
Župnijska kronika Semiča
