Mirna gora

NARAVNE ZNAČILNOSTI:

Mirna gora je s 1047 metri med najvišjimi gorami na hribovitem obrobju Bele krajine. Dviga se na skrajnem jugovzhodnem delu razgibane kraške planote Kočevskega Roga, na jugu pa se stika s Poljansko goro. Prepoznavna so njena razčlenjena vzhodna pobočja, ki strmo padajo v dolino Divjega potoka in Vrčice, proti nizkemu belokranjskemu kraškemu ravniku pa se zložno spuščajo preko neizrazitih polic in rebri.

Mirna gora z bližnjo okolico je zaradi dolomitne kamninske osnove pravi otok sredi zakraselih karbonatnih kamnin. Dolomitna podlaga napaja več studencev, najbolj znana sta na Planini in Ponikvah, strma vzhodna pobočja Gač pa so razčlenjena s povirnimi dolinami.

Vrhove prerašča sklenjen gozd s pestro sestavo gozdnih združb, med katerimi sta prevladujoči predgorski bukov gozd s tevjem ter dinarski gozd jelke in bukve. Gozdovi so del prostranih roških gozdov, ki tvorijo skupaj s sosednjimi dinarskimi planotami eno največjih gozdnih območij v Evropi. Prepoznavni so kot zatočišče velikih zveri. Tu je tudi eno redkih rastišč divjega petelina v Kočevskem Rogu.

V okolici opuščenih kočevarskih vasi Planina, Kleč, Škrilj, Ponikve in Sredgora prehaja nekdaj skrbno obdelana zemlja v širok pas zaraščajočih se površin in nasade iglavcev. Nad Planino je del košenic celo prepuščen naravni sukcesiji kot gozdni rezervat.

Planinski dom na Mirni gori je bil pozidan 1929 na pobuda Ivana Zagožna, tedanjega šolskega upravitelja na Planini, ki je bil prvi predsednik Planinskega društva Bele krajine. Italijanski vojaki so dom požgali poleti 1942. Obnovljen je bil 1953, cerkveni zvonik pa so 1966 preuredili v razgledni stolp, iz katerega so lepi razgledi po Beli krajini in preko Kolpe vse do Karlovca in Gorskega Kotarja. Dom, ki ime 50 ležišč, je edina stalno oskrbovana planinska postojanka na Kočevskem Rogu.

ZGODOVINA:

Na Mirni gori (Friedensberg) je stala vse do 2. svetovne vojne znamenita cerkev sv. Frančiška Ksaverija, ki je slovela kot božja pot za odvrnitev hude ure. Pozidana je bila okoli 1743, med 2. svetovno vojno je bila požgana in 1993 delno obnovljena.

Tako kot pri mnogih drugih božjepotnih cerkvah, je tudi njen nastanek povezan z ljudskim izročilom. Ta pripoveduje, da je v votlini na gori domoval zloben zmaj. Ko je v dolini dozorelo žito in zorelo grozdje, je bruhal hudourne oblake, iz katerih se je vsipala debela toča. Nekoč pa je toča kar sedem let zapovrstjo uničila ves pridelek, zato je zavlada lakota. Ljudje so se v stiski zatekli po pomoč k sv. Frančišku Ksaveriju kot varuhu pred vremenskimi neprilikami. Nad zmajevo votlino so pozidali njemu posvečeno cerkev in hude ure so prenehale. Ker je na gori zavladal mir, je dobila ime Mirna gora.

K svetemu Frančišku, varuhu zoper vremenske ujme in proti viharju, patronu zoper kugo in varuhu za srečno zadnjo uro, so se do 2. svetovne vojne zatekali Kočevarji, Belokranjci in Hrvati. Glavni romarski shodi so bili na 4. nedeljo po veliki noči, godu sv. Aleša (17. julij) najbližjo nedeljo in na angelsko nedeljo (1. nedeljo v septembru), ko so prihajali zlasti Kočevarji. V maju mesecu so v križevem tednu na goro prihajale prošnje procesije predvsem iz črnomaljske in semiške župnije ter prosile za lepo vreme in dobro letino. V zadnjih letih je slovesno žegnanje 3. decembra, oživlja pa tudi darovanje poljskih, žitnih in vinskih maš. 

Vir: Zgibanka Mirna gora (besedilo: M. Dražumerič, A. Hudoklin)