Obeležje ob prvemu belokranjskemu vodovodu (v obliki kamnite piramide) je bilo postavljeno ob odprtju prvega belokranjskega vodovoda, 11. julija 1898, pri Mliranjevem izviru na Blatniku.
25. septembra 1895 so mestna občina Črnomelj, občina Semič ter občina Kot, Petrova vas in Talčji Vrh zaprosile za dovoljenje za izgradnjo vodovoda iz izvirov pri Blatniku. 25. februarja 1896 je cesarsko-kraljevsko okrajno glavarstvo v Črnomlju v dogovoru s cesarsko-kraljevskim okrajnim glavarstvom v Rudolfovem/ ker je bila katastrska občina Blatnik tedaj v političnem okraju Rudolfovo/ izdalo dovoljenje, da se napelje vodovod za oskrbo občine Petrova vas, občine Talčji Vrh, občine Kot, občine Semič in mesta Črnomelj.
Vodovod je gradilo dunajsko gradbeno podjetje Wagenfuhrer.
Vodovod je bil zajet iz treh na 490 metrov nadmorske višine ležečih izvirov: Blatni izvir, Zdrav izvir in Mlinarjev izvir na Blatniku.
Blatnik je staro, do druge sv. vojne kočevarsko naselje Russbach, ki leži na JV koncu zakraselega podolja Kočevskega roga nad Semičem. Iz zbirnega rezervoarja pod Blatnikom je voda tekla po litoželeznih ceveh v rezervoar nad železniško postajo v Kotu. Od tu je en krak tekel proti Semiču in drug proti Črnomlju. Vodo so speljali po javnih pipah (okoli 14 v sedanji občini Semič) in ne po hišah. Nekatere javne pipe so imele še korita za napajanje živine. Vendar vode niso dobile vse vasi, kot je bilo v začetku načrtovano, ker so se nekatere vasi zbale stroškov in celo tega, da živina nebi hotela piti čiste studenčnice, ker je bila navajena le deževnice iz kalov - luž. Vodovod je bil napeljan v dvajset naselij, v katerih je po štetju leta 1890 živelo 3194 prebivalcev.
Vodovod ni bil zgrajen preveč solidno, saj so cevi kmalu začele puščati in je občasno že takoj v začetku primanjkovalo vode.
Iz pisnih virov zvemo, da so že pred sto leti dajali veliko pozornost na varovanje okolja - izvirov pitne vode. Tako je moral posestnik Martin Bukovc z Blatnika odstraniti hlev, stranišče in gnoj, da ne bi onesnažili studenca. 20 metrov od studencev se ni smelo graditi hlevov in stranišč. Za napajanje živine so zgradili korita.
Izgradnja vodovoda je stala približno sto tisoč goldinarjev; štirideset tisoč so prispevale država in občine, vasi in vaščani pa ostalo.
Gradbeno podjetje je pri Mlinarjevem izviru postavilo kamnito piramido (obelisk) s posvetilom cesarju Franc Jožefu ob petdeset letnici njegovega vladanja. Na sprednji strani je bil vklesan napis:
VIRIBUS UNITIS! 27. JUNIJA 1898 (Prevod: Z združenimi močmi)
ter cesarjeva podoba, ki ni več ohranjena. Na desni strani je bil vklesan napis v slovenskem jeziku:
V PROSLAVO PETDESETLETNICE VLADANJA NJIH VELIČANSTVA PRESVITLEGA CESARJA FRANCA JOŽEFA I. SE JE VODOVOD TU SLOVESNO OTVORIL IN BLAGOSLOVIL. OBČINE ČRNOMELJ, SEMIČ, KOT IN PETROVA VAS.
Večina napisa je uničenega, kakor tudi ves napis na desni strani, ki je bil vklesan v nemškem jeziku.
Odprtje vodovoda je bilo načrtovano 27. junija 1898, vendar so se pripravljalna dela zavlekla. Odprtje vodovoda je bilo 11. julija 1898.
Zgodnja izgradnja vodovoda za Semič in Črnomelj je v marsičem pripomogla k razvoju teh krajev. Od takrat so kužne bolezni skoraj popolnoma izginile.
Vir: R. Mohar, Semič v obdobju narodnega prebujanja, Semič, 2002
