Razvaline gradu Smuk

Razvaline gradu Smuk ležijo na zahodni strani platoja na hribu Smuk nad Semičem. Zarašča jih gosto podrastje in grmičevje. V njih je mogoče prepoznati grajsko stavbo z ozko in izrazito podolžno tlorisno zasnovo. Na posameznih mestih so obodni in predelni zidovi ohranili svojo prvotno višino. V njihovem obsegu so se ohranile tudi okenske in vratne odprtine in celo biforno oblikovani okenski okvir iz klesanega sivega apnenca. Ohranjeni zidovi kažejo, da je bil grad enonadstropna stavba, katere stene so členile le pokončne pravokotne okenske odprtine in polkrožno zaključen vhodni portal na južni strani objekta. V notranjosti razrušene stavbe je v smeri sever-jug ohranjena osrednja komunikacija, ki je vodila v osi postavljene in polkrožno zaključene vratne odprtine. Na južni strani grajskih razvalin podrast in grmičevje zaraščata skromne ostanke dveh gospodarskih poslopij.

Grad Smuk (SMOKH, SMUCKH) ali Smočki grad z obzidjem so sezidali posestniki gradu Semenič v prvi polovici 16. stoletja. Utemeljitelj Smuka je bil očitno Oton Semenič, izpričan v listini ob delitvi semeniške posesti iz leta 1541. Grad in okolica sta veliko trpela od napadov Uskokov. Urbar nemškega viteškega reda leta 1490 v vasi SMOCKAW navaja 3 hube, na njih pa podložnike: Janža, Petra in Mihela. Zaselek se omenja še leta 1500, 1541 in 1558 po delitveni pogodbi Semeniškega gradu med Otonom Semeničem in Jurijem pl. Sigersdorfom. V terezijanskem katastru ok. leta 1755 se vas ne omenja več. Grad je od plemenitih Semeničev konec 16. stoletja kupil grof Henrik Paradeiser, leta 1662 pa ga je pridobil baron Franc Bernard plemeniti Lichtenberg, ki ga je restavriral in olepšal.

Gradu je pripadel leta 1703 še drugi del posesti – pristava Turn (Pungrt ali Strnišev dvorec). Po tradiciji so bili graščaki gradu Smuk znani po svoji krutosti. Tlačani so jim morali tlakovati s kamnitimi ploščami zelo strmo pot do graščine in po tej poti so tudi nosili grajsko gospodo v dolino. Leta 1846 je prešel v posest deželnega svetnika Martina Kuralta, proti kateremu je bil uperjen eden zadnjih kmečkih uporov na Slovenskem. Leta 1888 pa sta ga od njegovih dedičev kupila Karl in Franc Kavšek in ga leta 1899 prodala Dunajčanu Tomažu Radlu. Grad je takrat že dodobra načenjal zob časa. Pred drugo svetovno vojno so bili lastniki posestva Hutarji iz Sadinje vasi. Dvorec, mogočno morda dvonadstropno poslopje pravokotnega tlorisa, so deloma podrli leta 1902. Stavba je v dolžino merila 38 metrov, široka pa je bila 15 metrov. Daljše pročelje sta zamejevala rizalita (po vsej višini naprej pomaknjeni del zunanje stene stavbe), stavba je bila podkletena. Sodeč po ohranjenih razvalinah in arhitekturnih členih (oboki, kamnita bifora – okenska odprtina, razdeljena s stebričkom na dva dela – in okenske odprtine) je bil grad pozidan v renesančni dobi, morda kmalu po letu 1550.